RSS vir

Kultura

Pietati litterisque: Za spoštovanje in znanje

Mitja Sadek

Razstava dokumentov iz zgodovine Gimnazije Novo mesto

7. marca so v prostorih Gimnazije Novo mesto slovesno odprli stalno razstavo o zgodovini te častitljive izobraževalne ustanove z naslovom Pietati litterisque: Za spoštovanje in znanje. Avtor razstave in tega članka prihaja iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Enote za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto. Razstavo je oblikoval Jurij Kocuvan, avtor reprodukcij dokumentov pa je Branko Babič. Razstava je nastala na pobudo Gimnazije Novo mesto in je posvečena 265. obletnici šole in 100. obletnici sedanjega gimnazijskega poslopja. Zaradi pomanjkanja časa pa je žal ne spremlja razstavni katalog, zato naj tega vsaj nekoliko nadomesti pričujoči članek. V njem bom predstavil osnovni koncept razstave in njeno okvirno vsebino. Opozoril bom tudi na nekaj odprtih problemov, na katere sem naletel med raziskovanjem gradiva za razstavo, na koncu pa dodajam prevod ustanovne listine, ki ni bil v celoti še nikoli objavljen.

Največ virov za omenjeno razstavo sem črpal iz obsežnega arhivskega fonda Gimnazije Novo mesto, ki ga hrani novomeška enota Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Za razstavo je bilo uporabljeno tudi gradivo, ki po provenienci spada v omenjeni fond novomeškega arhiva, a ga hranita novomeški frančiškanski samostan in Dolenjski muzej. Celovitost fonda ni pomembna le zaradi tega, ker lahko le vsebinsko zaokrožena celota gradiva ponudi raziskovalcu verodostojen vpogled v ves spekter delovanja ustvarjalca nekega gradiva, ampak tudi iz dosti bolj banalnih razlogov. Raziskovalcu prihranijo dragocen čas, ki ga porabi za iskanje gradiva, ki se nahaja na več različnih krajih. Precej dokumentov iz novejšega obdobja pa sem dobil iz arhiva novomeške gimnazije in pri zasebnikih. Vsem navedenim se ob tej priložnosti zahvaljujem.

Časovni obseg razstave je celotno obdobje od ustanovitve novomeške gimnazije leta 1746 do moderne dobe. Razstava je zasnovana kronološko. V dvanajstih časovnih ali vsebinskih sklopih se prične v pritličju (ob glavnem vhodu v stavbo) in se po stopnišču dviga do prvega nadstropja. Ta prostor, kjer hodijo vsi zaposleni na šoli, dijaki ter zunanji obiskovalci, s svojim enakomernim ritmov dvigovanja ponazarja nekakšen časovni lok, ki se zaključi ob prihodu v prvo nadstropje. S to razstavo je nedvomno dobil novo kakovostno vsebino – iz vsebinsko praznega in dotlej premalo izkoriščenega hodnika je postal prostor spominjanja na bogato zgodovinsko identiteto. Reprodukcije dokumentov, fotografij, razglednic in slik visijo na stenah v 58 okvirjih. Poleg teh se nahajajo še spremna besedila, ki pojasnjujejo dokumente in njihovo širše zgodovinsko ozadje. Posebej moram poudariti, da namen te razstave ni podati celovit in izčrpen pregled zgodovine novomeške gimnazije. To je zaradi omejenosti prostora in nepregledne količine snovi seveda nemogoče. Zato sem se pri izboru dokumentov osredotočil na nekatere dogodke, mejnike ali teme, za katere sem presodil, da so jo bistveno zaznamovali. Sem, denimo, sodi ustanovna listina iz leta 1746 ali zapisnik prvega maturitetnega izpita na šoli iz leta 1855. Pri tem je seveda zelo verjetno, da sem kaj pomembnega – vede ali nevede – izpustil. Med te dokumente »resne« zgodovine sem uvrščal tudi zapise, ki s svojo bolj sproščeno vsebino ponujajo vpogled v vsakdanje življenje na šoli in izven nje. Sem, na primer, spada listina iz leta 1756, ki dijakom prepoveduje kopanje v Dolenjskih Toplicah, ali zapisnik zaslišanja dijakov zaradi poljubljanja v neki gostilni iz leta 1917. Časovno dimenzijo sem poskušal nekoliko poudariti tudi z razmerjem spisovnega in slikovnega materiala. Medtem ko pri starejših obdobjih prevladujejo dokumenti (v ožjem pomenu te besede), postajajo približevanjem današnjemu času, ki izrazito favorizira vizualne podobe, čedalje številčnejše tudi fotografije, razglednice in slike.

Temeljno vprašanje, s katerim sem se moral soočiti pri pripravi razstave, je bilo, kako na omejenem razstavnem prostoru z nekaj izbranimi dokumenti zaobjeti čim več iz sila bogate zgodovinske zakladnice 265-letnega obstoja novomeške gimnazije. Velik zgodovinski pomen, ki ga ima novomeška gimnazija v svojem prostoru, namreč ni le navadno leporečje. Njena zgodovina ni zgodovina neke običajne šole, ampak veliko več. Mnogo pove že podatek, da se nobena danes delujoča izobraževalna ustanova v naši državi ne more pohvaliti z 265-letno tradicijo, ki je povrhu vsega še neprekinjena! In to se vse premalo poudarja. Nekje sem zasledil zanimivo misel, da je zgodovina Gimnazije Novo mesto tudi zgodovina Novega mesta v malem. Lahko bi dodali še najmanj – Dolenjske v malem. Mimo nje ne more nihče, ki resno preučuje novomeško preteklost. Pravzaprav si sploh ne morem predstavljati, kakšno bi bilo Novo mesto brez te šole, ki je dolgo obdobje predstavljala tako rekoč edini javni vir višje izobrazbe ne le v mestu, ampak tudi na Dolenjskem. Novo mesto in njegovo okolico je prav tukajšnja gimnazija kot alma mater vsaj nekoliko dvigovala iz samozadostne povprečnosti provincialnega sveta tako na izobraževalnem in znanstvenem kot tudi na kulturnem področju. Zaradi nje so v Novo mesto prihajali številni dijaki in profesorji, ki so s svojim ustvarjalnim delovanjem naredili mesto takšno, kot je še danes.

Naj poskusim le na dveh primerih prikazati njeno dolgo zgodovinsko pot. Novomeška gimnazija je delovala v naslednjih državah: Habsburška monarhija oziroma Avstrijsko cesarstvo, Ilirske province, zopet Avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevina Jugoslavija, Kraljevina Italija v času italijanske okupacije, nemška okupacija, Jugoslavija v času socializma, Republika Slovenija. Koliko različnih držav, koliko sprememb oblasti, diktatur, revolucij in vojn! Koliko šolskih reform in koliko različnih šolskih ministrov! Koliko dijakov in učiteljev je obiskovalo to šolo! Med njimi ni malo takšnih, ki so s svojo ustvarjalnostjo dosegli večno slavo. Naj jih naštejem le nekaj: Josef Ressel, Stanislav Škrabec, Fran Šuklje in Ferdinand Seidl kot učitelji, Slavko Grum, Ivan Hribar, Božidar Jakac, Simon Jenko, Dragotin Kette, Marjan Kozina, Pino Mlakar, Marjan Mušič, Anton Podbevšek, Marko Pohlin, Leon Štukelj, Ivan Tavčar in Oton Župančič kot dijaki.

Tudi skrajšani seznam (uradnih) nazivov novomeške gimnazije nas lahko vsaj za hipec opomni na pestrost njene dolge in bogate zgodovine: Gymnasium Rudolphswertense, Gymnase de Neustadl, Obergymnasium zu Rudolfswert, Državna realna gimnazija Novo mesto, Ginnasio reale a Novo mesto, Gimnazija Novo mesto, Srednja šola pedagoške in tehniško-naravoslovne usmeritve Novo mesto, ponovno Gimnazija Novo mesto. Ta niz nazivov v petih različnih jezikih bi nas moral opozoriti tudi na vprašanje identitete. Če pristanemo na to, da je bila od ustanovitve leta 1746 do danes to ena in ista šola, če se je v teh 265 letih ves čas spreminjala in razvijala do današnje podobe in če smo povrhu vsega na njeno izredno tradicijo danes upravičeno ponosni, potem njene identitete ne moremo zvesti le na enonarodno, enojezično, torej na moderno slovensko. Če se osvobodimo danes zelo razširjene zablode, da je sedanji čas merilo vseh stvari, in če vsako dobo merimo z merili, ki so lastna njej sami, potem ne moremo mimo dejstva, da je identiteta Gimnazije Novo mesto mnogo širša – večjezična in večnarodna. Ne gre le za to, da so dijaki in učitelji različnih narodnosti – Slovenci, Hrvati, Avstrijci, Nemci, Italijani, Čehi itd. – na gimnazijo v Novo mesto prihajali z vseh koncev habsburške monarhije in da je bila ta gimnazija nedvomno najbolj mednarodna ustanova v vsej novomeški zgodovini. Gre tudi za različne kulturno-jezikovne okvire, znotraj katerih je delovala. Če upoštevamo to, potem nas ne more nič presenetiti.

Ne more nas presenetiti to, da je, na primer, v Novem mestu leta 1804 učitelj verouka o vedenju svojih dijakov pisal v – latinščini. Tako je za Jurija Miheliča iz Poljan v opombah zapisal: valde maturus, singulariter diligens et sacramenta frequentans, ex desiderio conquerendae pecuniae nota avariatiae initiatus (zelo zrel, izredno marljiv, redno obiskuje verske obrede, a zaradi velike želje po denarju se ga drži sloves skopuha). Za Nepomuka Steyererja iz Šmihela tole: raro sacramenta frequentans, in adulationem propensus, secus vero superbus, multum capitosus, inde remissus et negliglens ... (redko obiskuje verske obrede, nagnjen je k prilizovanju, sicer pa je ošaben in zelo trmoglav, len in nemaren ...). Za Novomeščana Jožefa Janežiča pa tole: hic juvenis a parva usque ad sintaxim primus semper orat, nunc deficit. Est enim capitosus, parentibus inoboediens, foetore non grata olens ... (Ta mladenič je od 1. do 3. razreda vedno molil prvi, sedaj pa že popušča. Je namreč trmast, ne uboga svoji staršev in neprijetno zaudarja)[1]. Slabih petdeset let pozneje, v šolskem letu 1852-1853, je profesor Gracijan Ziegler v svoj zvezek opažanj pisal opombe o učenju in vedenju dijakov v – nemščini. Tako je za Novomeščana Ludvika Seidla zapisal: 25. 9., aus dem Griechischen unvorbereitet (nepripravljen pri grščini), 1. 10., wegen Unruhe getadelt worden (grajan zaradi povzročanja nemira), 8. 10., wegen Unachtsamkeit bei der Arithmetik ermahnt (opomnjen pri aritmetiki zaradi nepazljivosti), 8. 10., wegen Unruhe mit einstündigen Knien bestraft (zaradi povzročanja nemira kaznovan z enournim klečanjem)[2]. In podobne opombe učitelji danes pišejo v slovenščini.

Če torej povzamem, od ustanovitve leta 1746 do leta 1848 je bila novomeška gimnazija nekakšna latinska šola. Glavni namen vsega pouka je bil dijake čim bolje izuriti v latinščini in jim vsaditi vrednote grško-rimske antike. Večina ur je zato pripadla latinščini, pa tudi ostale predmete so poučevali v njej. Od leta 1848 do leta 1918 je bila gimnazija dvojezična (utrakvistična). Vse uradno poslovanje, tudi vse učiteljske konference in večina pouka, je potekalo v nemškem jeziku. Če bi gledali šolo od zunaj, bi torej delovala precej nemško. Ker pa je bila v tistem obdobju velika večina dijakov Slovencev, je šola dejansko dihala slovensko. Povsem slovenska je gimnazija postala leta 1918. Če torej izpustimo kratki obdobji izpod Napoleonovega orla (1809–1813) in rimske volkulje (1941–1943), potem lahko zaključimo: zgodovinski odtis Gimnazije Novo mesto ni samo slovenski, njeno srce je troedino – latinsko, nemško in slovensko. In o tej raznoliki identiteti v različnih zgodovinskih trenutkih govorijo izbrani dokumenti, razstavljeni v pritličju in ob njenem stopnišču.

Razložiti moram še naslov in podnaslov razstave. Začel bom s podnaslovom, ki se glasi: Razstava dokumentov iz zgodovine Gimnazije Novo mesto. Beseda dokument je tukaj uporabljena v prvotnem in mnogo širšem pomenu, kot ga opredeljuje njegova vsakdanja raba. Beseda dokument oziroma latinsko documentum izhaja iz glagola docere (dokazati, pokazati, poučiti). Dokument torej pomeni dokaz, pričevanje. Tako listine in spisi (torej dokumenti v ožjem pomenu besede) kot tudi fotografije, razglednice in slike so le dokumenti različnih oblik, ki pričajo o delčku zgodovine novomeške gimnazije.

Razstava nosi naslov Pietati litterisque: Za spoštovanje in znanje. Sintagma pietati litterisque ni neka umetna skovanka, ampak je nekakšna intelektualna lastnina novomeške gimnazije, ki je bila doslej premalo izkoriščena. V zgodovini te gimnazije se je pojavila kar dvakrat, obakrat na pomembnih besedilih[3].

Prvič se je omenjena besedna zveza pojavila kot del kronograma na prvotnem gimnazijskem poslopju. Ta znameniti kronogram, ki še danes krasi portal poslopja novomeške glasbene šole, govori o sami ustanovitvi šole in njeni ustanoviteljici Mariji Tereziji. Drugič se je ta besedna zveza pojavila leta 1912 ob izgradnji novega gimnazijskega poslopja. Takrat so v njegovem preddverju obesili spominsko ploščo z latinskim napisom, ki je po eni strani slavil takratnega cesarja Franca Jožefa kot tistega, ki je dal novo gimnazijo zgraditi, vseboval pa je tudi besedno zvezo pietate litterisque (namesto v dativu torej v ablativu). To ploščo je dal ravnatelj Josip Wester takoj po razpadu Avstro-Ogrske odstraniti in je od takrat izgubljena. Ta besedna zveza torej izhaja prav in samo iz novomeške gimnazije. Poleg tega pa je sama po sebi, torej iz vsebinskega vidika, pravi biser. Samo z dvema besedama pove ogromno, zato bi bila zelo primerna tudi za motto novomeške gimnazije. Izraža namen obstoja ne le te, ampak sleherne današnje šole. Sestavljena je iz dveh latinskih besed. Prva je pietas, kar bi lahko najlepše prevedli kot spoštovanje (prim. pieteta). Gre za spoštovanje do vsega, kar je treba spoštovati, če hočemo, da ima neka kultura trdne temelje – spoštovanje do živih in mrtvih, do domovine in zgodovine, do staršev, učiteljev in mladine. V izvirnem kontekstu 18. in 19. stoletja ta izraz sovpada z besedo pobožnost, torej s spoštovanjem do božjega. Druga beseda pa je litterae, kar pomeni učenost, znanost ali znanje. Pietati litterisque torej na kratko povzema glavni smisel vsake (tudi današnje) šole, ki more biti le v tesnem povezovanju vzgoje in izobraževanja.

Pri raziskovanju arhivskega gradiva za pripravo razstave sem naletel na nekaj vsebinskih problemov iz zgodovine novomeške gimnazije, na katere bi rad na kratko opozoril. Naj mi bo dovoljeno, da svoje ugotovitve vselej primerjam z ustreznimi mesti iz obsežnega zgodovinskega orisa gimnazije, ki ga je za zbornik ob 225-letnici novomeške gimnazije pripravil Milan Dodič, saj upravičeno velja za referenčno delo. Kadar se govori in piše o zgodovini novomeške gimnazije, se praviloma citira in povzema prav iz te knjige.

Najprej nekaj o tako imenovanem »podržavljanju« novomeške gimnazije leta 1870. Dodič v omenjenem zborniku na strani 89 piše: »Ko se je očitno pripravljalo podržavljanje naše gimnazije, je oblast zamenjala ravnatelja p. Ignacija Staudacherja s prof. p. Ladislavom Hrovatom. Ta je kot zadnji ravnatelj frančiškanske gimnazije vodil zavod do 30. oktobra 1870, dokler ni prišel najvišji cesarjev odlok 20. septembra 1870, ki je dosedanjo frančiškansko redovno gimnazijo spremenil v Realno in višjo gimnazijo v Novem mestu in jo tako podržavil.« Izraz podržavljanje je v tem kontekstu zavajajoč, če ne povsem napačen. Podržaviti pomeni spremeniti zasebno v državno. Novomeška gimnazija pa nikoli ni bila privatna šola, ampak je bila od ustanovitve leta 1746 do danes vedno državna. Na gimnaziji so od njene ustanovitve do leta 1870 vse predmete resda poučevali patri frančiškani, resda so jo tudi upravljali, vendar je država kot ustanoviteljica ohranjala nadzor nad poslovanjem in poučevanjem. Državni nadzornik je bil dolga leta novomeški okrožni glavar, ki je opravljal tudi funkcijo gimnazijskega direktorja. Država je predpisovala tudi učne načrte, izvajanje mature in še drugače vsebinsko posegala v pouk. Zato tudi ne moremo govoriti, da je bila to nekakšna redovna gimnazija, kar bi seveda pomenilo, da bi imel frančiškanski red pri poučevanju popolno avtonomijo. V tem smislu si tudi lažje razlagamo dejstvo, da je bilo leta 1793 mesto gimnazijskega prefekta (ravnatelja), ki so ga do tedaj brez izjeme opravljali frančiškani, za 15 let prepuščeno kanonikom novomeškega kapitlja. Kaj se je torej zgodilo leta 1870? Novomeško gimnazijo, ki je bila že do tedaj po svojem statusu državna, je država dokončno vzela iz rok frančiškanov in jo začela sama upravljati. Takrat je lahko na gimnaziji ostalo samo šest patrov, ki so imeli predpisano izobrazbo in so opravili strokovne izpite za poučevanje. Na novo pa je prišlo na gimnazijo sedem laičnih učiteljev in prav tako (seveda laični) ravnatelj.

V večkrat omenjenem zborniku sem našel kar nekaj napačnih prevodov, predvsem pri prevajanju latinskih virov. Naj izpostavim le en primer, ki je bil doslej žal tako pogosto v uporabi, da je napaka že skorajda ponarodela. V šolski kroniki je prvi prefekt novomeške gimnazije Godfrid Pfeiffer pri opisovanju prvih začetkov pouka leta 1746 zapisal naslednji stavek: »Cum hoc modico et pusillo grege studium hoc Neostadiense sumpsit originem.«[4] Dodičev prevod (str. 20) se glasi: »S to majhno in skromno čredo se je pričel novomeški študij.« Edino, toda usodno napako je prevajalec zagrešil ob prevajanju besede grex (abl. grege).  Osnovni pomen besede grex je čreda, vendar le, če je govor o živalih. Če ta pojem (podobno kot v slovenščini) uporabimo za ljudi, je raba nujno slabšalna. Če pa je raba nevtralna, se besedo prevede s »skupina«. Ker v sobesedilu izvirnika ni zaznati težnje, da bi kronist hotel besedo grex uporabiti pejorativno, je treba to pri prevodu upoštevati: »Omenjeni novomeški študij se je začel s to skromno in majceno skupino.«

Opozoril bi rad še na napako, ki se v Dodičevem zborniku pojavi pri podatku, kdaj je bila na novomeški gimnaziji prvič uvedena slovenščina kot učni predmet (str. 77). Dodič trdi, da se je to zgodilo šele v drugem semestru šolskega leta 1848-1849, 1. marca 1849, kar naj bi bilo razvidno iz šolskih vpisnic. Podatek, da se v omenjeni šolski vpisnici[5] prvič pojavi predmet slovenščina (lingua slavica!) šele v drugem semestru omenjenega šolskega leta, sicer drži, a je Dodičevo natančno oko slučajno spregledalo seznam na posebej vloženem listu, na katerem so zabeležene ocene iz slovenščine, ki se nanašajo že na prvi semester tistega šolskega leta. Slovenščino so na novomeški gimnaziji torej poučevali že v prvem semestru šolskega leta 1848-1849, očitno pa ne takoj z njegovim začetkom, saj so v knjigo poseben list dodali kasneje.

Prevod ustanovne listine novomeške gimnazije

Za konec članka sem prihranil nekaj, kar govori o začetku celotne zgodbe o novomeški gimnaziji – prevod njene ustanovne listine. Kopijo izgubljenega izvirnika hrani novomeški frančiškanski samostan. Prvi (in kolikor je meni znano, edini) slovenski prevod te listine je bil objavljen leta 1971 v zborniku 225 let novomeške gimnazije (str. 16 – 17). Prevod, ki ga je na podlagi transkripcije dr. Kasparja Pamerja oskrbel Dodič, je žal nepopoln in vsebuje tudi nekaj vsebinskih napak. Zato tukaj objavljam nov prevod celotnega besedila.

8. avgust 1746

Mi, Marija Terezija, po božji milosti rimska cesarica, kraljica nemška, ogrska, češka, dalmatinska, hrvaška in slavonska, nadvojvodinja avstrijska, vojvodinja burgundska, štajerska, koroška, kranjska in würtemberška, grofica habsburška, flandrijska, tirolska, goriška in gradiščanska, vojvodinja lotarinška in barska, velika vojvodinja toskanska, s tem pismom javno potrjujemo in oznanjamo vsem ljudem, da sta nam naša zvesta in draga gospod sodnik in svèt našega deželnoknežjega mesta Novega mesta v naši vojvodini Kranjski predložila nadvse ponižno prošnjo, ki smo jo mi omenjenemu mestu v odgovoru na tisto poročilo, ki ga je zahteval naš notranjeavstrijski Tajni svet in smo ga prejeli 8. januarja letos, nato 16. aprila iz navedenih razlogov tudi milostno odobrili, in sicer, da smejo prav tam v Novem mestu tamkajšnji patri frančiškani javno poučevati v šestih nižjih razredih, in sicer od parve do vključno retorike. Prav tako so nas ponižno prosili, da bi mi kot vladajoča kraljica, gospa in dedna deželna kneginja notranjeavstrijskih knežjih dežel milostno blagovolili nakloniti tako ustanovljeni šoli enake svoboščine, kot jih imajo druge tovrstne gimnazije v naših avstrijskih dednih deželah. Ponižno prošnjo teh prosilcev smo si ogledali z naklonjenostjo, ne samo zato, ker bi z uvedbo zgoraj omenjenih šestih nižjih razredov naredili nekaj koristnega za revne meščane Novega mesta in bi jim s tem nekoliko pomagali, ampak ker bi tudi okoliška mladina na ta način dobila priložnost, da jo vzgajajo v verskem nauku in krepostih ter jo poučujejo v nižjih razredih z manjšimi stroški. Tako bi torej mladina lažje dosegla višjo izobrazbo ter postala sposobna in primerna za služenje skupnosti. Zato smo s preudarno odločnostjo, po temeljitem posvetovanju in dobrem poznavanju zadeve ponovno podelili, odobrili in potrdili ustanovitev prej omenjenih šestih razredov šole v Novem mestu. Na podlagi kraljeve in deželnoknežje nadoblasti postopamo, upoštevamo in potrjujemo enako ter z močjo tega pisma odrejamo, določamo in hočemo, da patri frančiškani javno izvajajo in vodijo večkrat omenjeni pouk v šestih nižjih razredih v Novem mestu in da ima tam ustanovljena gimnazija prav takšne pravice, kakršne imajo in uživajo druge, z deželnoknežjim dovoljenjem ustanovljene gimnazije, da bi bila lahko mladina po zaključku teh nižjih razredov ob predložitvi običajnih spričeval v vseh krajih, kjer bo nadaljevala z višjim izobraževanjem in znanjem, sprejeta brez kakršne koli ovire. Tako milostno kot z vso resnostjo ukazujemo vsem in vsakomur izmed naših podrejenih cerkvenih in posvetnih oblastnikov, še zlasti našim sedanjim in bodočim namestnikom, deželnim maršalom, deželnim glavarjem, deželnim upravnikom, deželnim vicedomom, prav tako rektorjem in predstojnikom univerz in gimnazij v naših dednih avstrijskih deželah, nato vsem našim uradnikom, podložnikom in podanikom ne glede na njihovo čast, stan ali položaj, da  že večkrat omenjeno gimnazijo v Novem mestu, na kateri bodo v šestih nižjih razredih javno poučevali tamkajšnji patri frančiškani, pustijo delovati v miru, da jo štejejo za enakovredno ostalim gimnazijam, ki so ustanovljene z deželnoknežjim privoljenjem, da brez ovir v vseh krajih sprejmejo mladino, ki bo od tam nadaljevala šolanje po predložitvi običajnih spričeval. Prav tako ukazujemo, da omenjeno gimnazijo na podlagi tega milostnega privilegija kot oblastniki ščitijo in branijo, da sami ne delajo ničesar proti tem določilom niti ničesar ne otežkočajo, da ne dopustijo, da bi to na kakršen koli način ali po kakršni koli poti počeli drugi, če bi se radi izognili naši hudi nemilosti in kazni. To mislimo resno, o čemer priča to pismo, pečateno z našim cesarskim, kraljevim in nadvojvodskim pečatom.

Izdano v našem mestu Dunaju, 8. avgusta 1746, v šestem letu našega vladanja.


[1] Izvirnik hrani novomeški frančiškanski samostan.

[2] Izvirnik hrani novomeški frančiškanski samostan.

[3] Za izvirna besedila in prevode gl. zbornik 225 let novomeške gimnazije (1971, str. 19 in 115) ter revijo Rast (let. XIX, december 2008, str. 544).

[4] Izvirnik hrani Dolenjski muzej Novo mesto.

[5] Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Dolenjsko in Belo krajino Novo mesto, NME 154, t.e. 86.