RSS vir

Kultura

Ljudska noša uskoškega prebivalstva Bele krajine
(s poudarkom na ljudski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči)

Anita Matkovič

Dediščino pravoslavnega prebivalstva Bele krajine je s skromnimi možnostmi za razvoj zaznamovala geografsko razgibana pokrajina, večstoletna izoliranost od sosedov, izročilo prednikov in matične domovine ter vpliv sosednjega prebivalstva. Potomcem Uskokov je marsikje uspelo ohraniti posebnosti vse do današnjih dni, ni pa le okolica vplivala na njihovo kulturo, sosednji večinski so tudi sami pustili pečat.

Območje pravoslavne Bele krajine ne ponuja ugodnih pogojev za uspešno gospodarstvo in poljedelstvo, vse do druge svetovne vojne pa so bile tam najpomembnejše panoge ovčereja, kozjereja in živinoreja nasploh. Ovčereja in z njo pridobljena volna sta vplivali na druga področja življenja, kar se delno odraža skozi način življenja in uskoško, predvsem žensko nošo, ki za razliko od noš sosednjih Slovencev sodi v tako imenovani dinarski tip noše, za katerega je značilna uporaba volne in sukna. Posebno mesto v vrsti rokodelskih znanj, povezanih z oblačilno kulturo, je predstavljalo tkalstvo. V Beli krajini je bilo še okoli leta 1950 345 krosen (statev) in približno 400 tkalk. V Bojancih jih je bilo 14, v Marindolu in Miličih pa po 5. Božo Račič v prispevku o tkalstvu v Beli krajini leta 1951 omenja Bojančanke kot že od nekdaj dobre tkalke. V Beli krajini so takrat poznali do 30 različnih vrst tkanin. K temu je treba prišteti še več vrst volnenih tkanin. Predvsem tkanje »pregač« (predpasnikov), torb, »šarenic« (preprog) in »belcev« oziroma »biljac« (odej) je bilo značilno le za pravoslavne Bojančane in Marindolce. Volnene tkanine so v Beli krajini izdelovali pretežno le pravoslavni priseljenci, domačini pa jih pri tem niso posnemali.

Najstarejši opisi noš

Prvi opis noše Uskokov najdemo v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (1689): »Ženske nosijo dolge vrhnje suknje brez rokavov, ker imajo spodaj druge rokave. Prsi si krasijo s pisanimi ali rožastimi rutami; tako se tudi spodnjice pestrijo v modrih, rdečih in drugih barvah. Na nogah nosijo opanke, t. j. široke podplate, ki imajo na robu majhne luknje; skoznje se potegne vrvica in čevelj je narejen. Take čevlje imenujejo opanke. Nekateri kmetje in siromaki vzamejo en sam kos surove kože, postrgajo dlako z nožem in si narede opanke. Glavo si ovijajo [...] prav čedno z dolgo in ozko ruto iz pisanega platna.«

Valvasorjev opis moške noše: »Možje se oblačijo prav tako kakor Hrvatje, le da nosijo nekateri prav majhne, le ped široke kape. Nekateri pa si jih privežejo z nitjo pod brado pri goltancu, da jim ne odletijo. Tudi možje nosijo vsi opanke, hlače in suknjič, kakor Hrvatje, povečini iz barvastega sukna. Prav tako so hlače in nogavice po hrvaško iz celega. […] Nekateri nosijo na glavi velike kape kakor Hrvatje.«

Leta 1808 je Hoff opisal nošo Vlahov ali Uskokov: »Vlah ali Uskok v tej pokrajini nosi na glavi rdečo ali črno kapo; kratko  srajco, ki je spredaj odprta, čez njo jopič z rokavi in pentljami po madžarski šegi, prav take hlače. – Na nogah ima volnene kratke nogavice in prevezane sandale, imenovane opanke. Lase so razčesani v prečo in speti ali pa so tudi več ko pol ostriženi. Ženske nosijo na glavi zvitek ali turban iz platna, lase pa spletajo v dva dela, ki spredaj visita navzdol in sta okrašena s številnimi koralami in medeninastimi gumbi, kar pogosto nemalo tehta. Naglavni in ovratni  nakit so novci, gumbi ipd. – Groba srajca sega čez kolena in je spredaj odprta  Vselej je na rokavih in okoli vratu vezena z zeleno, rdečo ali modro volno. Spredaj imajo predpasnik, neke vrste volneno preprogo, okrašeno z resicami, čez predpasnik pa nosijo volnen pas, kakor moški, in čez golenice polhlače, opremljene s trakovi in čopi. Na nogah imajo opanke, kakor moški.«

Slovenska kmečka noša v 19. stoletju se je ločevala na tri temeljna območja: alpsko, panonsko in primorsko, iz navedene delitve pa izpade noša pravoslavnega prebivalstva Bele krajine, ki jo po tipu zasledimo pri Hrvatih in Srbih širšega Balkana, zanje pa je značilna uporaba volne in sukna.

Pravoslavno žensko nošo so v Beli krajini sestavljali: spodnje krilo oziroma spodnja »skuta« ali »dolinka«, zgornje krilo oziroma gornja »skuta« ali »gorinka«, predpasnik v obliki bogato okrašene »pregače« za praznične priložnosti, predpasnik oziroma »virtuk« iz tanjšega blaga za delovnik, životec ali »zubon«, rumen pas s prišitimi starimi kovanci oziroma »tkaniček«, rdeče volnene nogavice, ruta ali »povezača« z resami in kasneje s čipkami, »šlingami «. »Pregače« je opisal že Heinko: »V Bojancih nosijo ženske raznobarvne, iz volne tkane predpasnike.« Do določene mere sodi ženska noša z značilnim volnenim predpasnikom v dinarski tip noše.

Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika. (Foto: B. Radovič)
Ogrlica, »pancjeri«, Bojanci, začetek 20. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika. (Foto: B. Radovič)

Najbolj izrazit nakit najdemo pri dekletih in nevestah. Med značilnim dekliškim nakitom je bil »gendar«, niz srebrnih kovancev, ki so ga nosile okrog vratu in je pokrival prsni del ter včasih segal do gležnjev. Tak nakit je bil hkrati znak gmotnega nevestinega položaja, kovanci pa se pojavljajo nanizani tudi kot okras na kapi in pasu. Uskoški del belokranjskega prebivalstva je v ženski noši ohranil precej drugačne prvine kot okoliško prebivalstvo. Med drugim so drugačni tudi ženski pasovi. »Kanica«, »kaniček«, »kaničak« je širok pas, ki so ga zapenjale spredaj. Na volneno blago, ki je lahko podloženo s platnom, so našiti zlati in srebrni kovinski trakovi in vrvice, svilene vrvice in niti, kovanci ali kovinske bleščice. Tak način krašenja, ki se precej razlikuje od krašenja drugod po Sloveniji, je bližje krašenju južnejših sosedov, kjer je šlo za oblikovanje pod orientalskim (turškim) vplivom. »Kanice« so bile ročno šivane, vendar ni nujno, da so jih izdelovali doma. Bolj verjetno je, da so bile obrtniško delo. Osnova pasu (volneno blago, platno) je bila ročne izdelave, krasilne sestavine pa so bile serijskega ali industrijskega nastanka. Med enostavne oblike »gendarja« lahko prištevamo tudi na trakove našite kovance, ki so jih ženske nosile okrog vratu, videti pa jih je na starejših fotografijah bojanske noše.

Kovance kot okras zasledimo tudi pri naglavnemokrasju, saj beremo, da so Bojančanke nosile dve kiti, »ki sta na koncu okrašeni z naprstnikom, srebrnimkovancem ali tudi z morsko školjko«.

O naglavnem okrasju piše tudi Poročilo okrajne gosposke Krupa iz leta 1838: »Katoličani vzhodnega obreda in pravoslavke (iz Bojancev), tako poročene kakor samske, spletajo lase v dve kiti, ki sta na koncu okrašeni z naprstnikom, srebrnim kovancem ali tudi z morsko školjko in ki visita pri samskih na hrbet, pri poročenih na prsi.« Pri ženskah naj bi bila uskoškega izvora nevestina krona oziroma »šapol« iz rož in številnih trakov, ki ga sicer poznajo v Poljanski dolini ob Kolpi in v Semiču. Kot navaja poročilo, je pri svatbenih slovesnostih ženinova (mladi) in nevestina (mlada) obleka, kakor tudi obleke drugih, starešine, družice (voiačica), zastavnika in svatov, enaka, kakor je bila opisana zgoraj, samo z razločkom, da nosi ženin visoko krzneno kučmo (šušmara) s šopkom (ruše), nevesta pa krono iz rož (šapo), izvezeno z zlato peno.

Istega leta jo je upodobil Goldenstein, podrobneje pa jo je leta 1842 opisal Heinko, ki pravi, da je potrebno omeniti še okras v laseh nenavadnega videza. Na svatbah v kraju Krupa nosi nevesta na glavi okras iz samih pisanih svilenih trakov. Ta pokriva vso glavo do tilnika, podobno kakor lasulja, čezenj je na teme pritrjena krona, oblikovana iz zlatih bleščic. Leta 1844 jo je pri Poljancih opisal še Kordesch: »Nevesta (nevesta) nosi na glavi pisano bleščečo, tako imenovano krono iz zlate pene, voščenih biserov in steklenih koral, ki je pritrjena na lase in je dovolj spodobnega videza. Čelo je okrašeno s čelnim trakom (parta), ki je iz enake snovi ko krona in na katerem biseri in barvasti stekleni kamni prav tako odsevajo sončni sij. Na ta čelni trak je proti tilniku pritrjena gosta vrsta ozkih, pisanih, prosto visečih svilenih trakov (pantiliki), ki valovijo okoli tilnika navzdol do ramen.« Vsaj še v prvi polovici 19. stoletja je bilo tudi drugod na slovenskem etničnem ozemlju priljubljeno okraševanje s krono in trakovi. Podobne svatbene vence z raznobarvnimi trakovi zasledimo na območjih, ki so jih v 16. in 17. stoletju poseljevali Uskoki v južni Istri, Imotski krajini in Poljanski dolini v Beli krajini. Zato je povsem upravičena Detajl z ženskega pasa »kanička«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika. domneva, da je »šapol« tudi v Belo krajino prišel s posredovanjem Uskokov.

Detajl z ženskega pasa »kanička«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.
Detajl z ženskega pasa »kanička«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.

Moško nošo, ki se je skoraj popolnoma poenotila z belokranjsko in sodi v panonski tip, so sestavljale hlače in srajca iz domačega platna. Kot element dinarskega tipa se pojavlja volnena torba in »lička« kapa ter redko opanke, tako pri ženskah kot pri moških.

Heinko v opisu moške noše iz leta 1842 zapiše: »Noša v okraju Poljane, onstran Tanče gore, kaže na bosenski rod. Pri moških se poleti sestoji iz srajce iz grobega platna, takšnih dolgih in širokih hlač in že opisanih opank; pozimi iz tesno oprijetih dolgih hlač iz belega sukna, te so na mečih prerezane, toda spete s sponami. Hlače obeh vrst se prepasujejo z jermenom. Pozimi nosijo belo, do kolena dolgo suknjo brez ovratnika in iz doma izdelanega grobega sukna.«

Tesno oprijete dolge suknene hlače, kot jih opiše Heinko pri Poljancih in ki jih pri Hrvatih poznamo kot »benevreci«, pri Srbih pa kot »čekšire«, vidimo na fotografijah z začetka 20. stoletja pri noši iz Vinice, Bojancev in Metlike. Opisane so že leta 1838 pri moški noši z območja okrajne gosposke Krupa, ki je zajemala velik del Bele krajine: »Namesto platnenih hlač nosijo pozimi zvečine dolge hlače iz grobega sukna, ki so ob petah spete z zaponami in ki se zavezujejo kakor pri hrvaških vojakih«. Navedenega leta so hlače omenjene tudi v poročilu okrajne gosposke Poljane: »Hlače do gležnjev, iz belega grobega sukna in tesno oprijete, z zelenimi ali modrimi vrvicami ob šivih in razporku.

Telovnik pri moških vidimo na starejših fotografijah bojanske noše, danes ne več, poznamo pa ga pri moški noši v Poljanski dolini ob Kolpi. Tudi podatke o telovniku najdemo v Poročilu okrajne gosposke Poljane: »Telovnik iz finega sukna, z medeninastimi gumbi (mali lajbec, v. krušag)«. Omenjeni telovniki, izdelani iz sukna ali iz industrijskega blaga ter okrašeni z vezenino, naj bi bili razširjeni predvsem na nekdanjih obmejnih območjih oziroma v Vojni krajini, Liki, Baniji in Kordunu.

Pri moški noši predstavlja poseben statusni simbol orožje. Pištolo, zataknjeno za pas, vidimo na starejši fotografiji iz Bojancev. Ugledni moški so nosili kratko orožje, zataknjeno za široke usnjene pasove, imenovane tudi »čemer«, kar naj bi po Bjeladinović Jergićevi kazalo na tradicijo junaštva v obrambi svobode in časti v nemirnih zgodovinskih časih spopadanja turških, beneških in avstro-ogrskih interesov na Balkanu.

V drugi polovici 15. in v 16. stoletju so se na kočevskem ozemlju in tudi v Poljanski dolini vrstili številni turški vpadi. Ti so povzročili odseljevanje in ponovno naseljevanje, leta 1531 pa so kranjski deželni stanovi predlagali naselitev Uskokov v Kostelu, Gerovem, Osilnici in Poljanah. V slednjih so se naselili spomladi 1538, spomin na Uskoke pa je v izročilu zamrl, prav tako večina uskoških priimkov. Uskoško izročilo se po mnenju strokovnjakov še vedno razkriva v nekaterih pesmih in plesih, njihov vpliv pa v nekaterih elementih oblačilne kulture.

Bojančani na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa na Dunaju leta 1908.
Bojančani na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa na Dunaju leta 1908.

Podobnost med nošo v Poljanski dolini in nošo v pravoslavnih vaseh Bele krajine lahko torej najdemo v posameznih elementih, kot so velike ali prav majhne kape, s katerimi so se po različnih virih pokrivali še Hrvati, ki so živeli med Kolpo in Gorjanci, v Črnomlju in okolici, pri Vinici in v gospostvih Krupa, Pobrežje in Kostel, enako pa velja za uskoško prebivalstvo na Gorjancih. Čepica je bila poglavitno moško pokrivalo v poznem srednjem veku in v 16. stoletju, po Hoffu pa: »Vlah ali Uskok v tej pokrajini nosi na glavi rdečo ali črno kapo,« kasneje pa v poročilu gosposke Poljane zapišejo, da je to: »Okrogla kapa iz rdečega sukna, brez ščitnika, obšita deloma s trakovi, deloma z žametom.

Takšne rdeče kape s čopi, kot jih pozna celotno dinarsko območje, naj bi izvirale iz predrimskega obdobja, kar naj bi dokazovale arheološke najdbe v Liki. Na Goldensteinovi upodobitvi iz leta 1838 je kapa okrogla, rdeča in nekoliko višja. Viden je tudi črn trak. Oblika in krasilne sestavine kape so se spremenile že pred prvo svetovno vojno. Kapa se je znižala, sestavljena pa je iz dveh delov različnih barv. Vrh kape je bil črn, oglavje pa rdeče ali obratno. Vrh kape je bil največkrat iz sukna, oglavje pa tudi iz žameta. Kapa je imela na sredi ali zadaj na oglavju čop. Podobno oblikovane in skromno okrašene kape so bile značilne tako za poljansko kot tudi za bojansko nošo, poznali pa so jih tudi v Liki. V času ilirizma je rdeča kapa postala znak privrženosti ideji Ljudevita Gaja o povezanosti Slovencev z drugimi Južnimi Slovani.

Takšne kape so zabeležene na najstarejših fotografijah Bojančanov, vendar so hkrati že uporabljali klobuk, kasneje, že v obdobju delovanja folklornih skupin, pa uporabljajo klobuk ali so celo razoglavi. Še kasneje spet opazimo »ličke kape«, ki naj bi jih kupovali na sejmu v Gospiču. Klobuk je, bolj kot biBojančani na proslavi ob 60-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa na Dunaju leta 1908.si na prvi pogled mislili, povezan s Turki. Beseda klobuk naj bi namreč izvirala iz turške besede kalpak ali kalbuk. Polsteni klobuki so bili najbolj razširjeno moško kmečko pokrivalo. Bolj kot klobuki iz polsti je običajen izraz klobuki iz klobučevine in še bolj klobuki iz »filca«. Klobuku so rekli še: »škrlak, škriljak in kriljak.

Bojančani, 20. leta 20. stoletja, izvirnik hrani Zdravko Vukčevič.
Bojančani, 20. leta 20. stoletja, izvirnik hrani Zdravko Vukčevič.

Tako Poljanci kot tudi pravoslavci v srbskih vaseh, pa tudi v mnogih drugih predelih Bele krajine, so poznali volnene torbe, ki so jih, obešene preko rame, nosili ob boku. Heinko sporoča: »V obeh navedenih občinah [Vinica in Pobrežje, prvotno tudi poseljeni z uskoškim prebivalstvom, ki pa se je asimiliralo, op. A. M.] moški ne nosijo torbic samo na daljših
poteh, temveč nenehno, tako da nihče ne stopi čez prag, ne da bi si oprtal torbico. Te torbice izdelujejo v Bojancih iz popolnoma domačih snovi in včasih v mični obliki.«

Podobnost opazimo tudi v obutvi, in sicer pri opankah. Prvo poročilo je iz leta 1808: »Na nogah ima volnene kratke nogavice in prevezane sandale, imenovane opanke.« Tudi v Poročilu okrajne gosposke Krupa so navedena obuvala: »Kar zadeva obuvalo, so poleti povečini bosi ali pa v coklah, opankah ali vojaških čevljih (škarpah).« Podobno ugotavlja tudi Poročilo okrajne gosposke Poljane: »Opanke ali čevlji na vezalke (čižme) in volnene kratke nogavice (črape), ki sega njihov zgornji del pol čevlja nad obuvalo, različno barvane in pretkane s svileno nitjo.«

Tudi Kobe leta 1847 med obuvali Poljancev navede opanke, ki pa naj bi jih nosili le tisti, ki so trgovali po Vojni krajini: »Opanke so obutev samo tako imenovanih Vlahov, ki so se na Kranjsko naselili; med Poljanci jih nosijo le tisti, ki v krajino (militaro) po tergovino hodijo.« Iz tega sklepamo, da niso bile splošno v uporabi. Leta 1842 jih Heinko opisuje kot »sandalasto obuvalo, spleteno iz usnjenih jermenov in opremljeno s podplatom«. Opanke iz podplatov in usnjenih jermenčkov omenjajo tudi drugi avtorji, Poljanci pa so jih verjetno opustili že v drugi polovici 19. stoletja. Opank z jermeni, kot jih je upodobil Goldenstein, se domačini ne spominjajo več. Pod imenom opanke poznajo nizko usnjeno obuvalo z enim paščkom in sponko, ki so ga izdelovali nekateri domači čevljarji še v letih pred drugo svetovno vojno.

O noši pri pravoslavnih prebivalcih Bele krajine se je v 20. stoletju relativno malo pisalo. Obravnavo noš pravoslavnega prebivalstva v novejših monografijah žal vse prepogosto pogrešamo, saj se posvečajo predvsem slovenski ljudski noši in ne ljudski noši na Slovenskem. Nekaj literature na to temo najdemo v srbski literaturi in se dotika tudi srbskega prebivalstva, živečega zunaj matične države. Na srečo so v 20. stoletju vse pogostejše ohranjene fotografije, ki nam omogočajo vpogled v oblačilno kulturo tega obdobja.

Opanke, »opanci«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.
Opanke, »opanci«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.

Likovno oblikovanje delov noš

Likovno oblikovanje noš predstavljajo predvsem načini tkanja, vezenja, krašenja itd. Že prvi pogled na raznovrstne kmečke noše odkriva določene posebnosti v spajanju funkcionalnih, likovnih in estetskih lastnosti noše na širših prostorih. Za dinarsko območje je značilno bogato okraševanje moških, še bolj pa ženskih noš. Okras odlikuje izjemna skladnost ornamenta in kolorita. K izjemni barvni skladnosti je pripomogla prefinjena obarvanost materialov za tkanine in okrase, ki so jo dosegli s tradicionalnim postopkom barvanja z rastlinskimi barvami. Tako v ornamentiki polihronega obilnega veza in v aplikacijah sukna ter drugih okrasov kot tudi v tkanju prevladujejo geometrijski vzorci in geometrizirani rastlinski motivi. V ustvarjanju dekorativnih in estetskih vrednosti volnene dinarske noše ima pomembno vlogo raznovrsten srebrn nakit, ki še poudarja njeno težo in monumentalno skupno formo. Sem sodi tudi orožje mojstrske obrtne izdelave.

Najbolj izrazit ženski nakit najdemo pri dekletih in nevestah. Med značilen dekliški nakit spada prej opisani nakit iz nizov srebrnih kovancev, v poenostavljeni obliki pa ga srečamo tudi pri pravoslavnem belokranjskem prebivalstvu.

Volnene predpasnike, »pregače« ali »oprege«, so tkali na statvah, imenovanih tudi »tara« ali »krosna«. Pravoslavne Marindolke in Bojančanke so tkale pregače − »iverače«. Iveri so imenovali ornament, ki je sestavljen iz treh ali petih kock, postavljenih v obliki piramide. Tip predpasnikov, tkan iz raznobarvne volne s tehniko prebiranja (klečanja in iveranja), je razširjen v Liki, Žumberku, zahodni Bosni, severni in srednji Dalmaciji in vzhodni Hercegovini. Ti predpasniki so bogato okrašeni z drobnimi in velikimi geometrijskimi ornamenti, ki si sledijo v vodoravnih nizih.

Belokranjska ornamentika je nastala pod raznimi vplivi, kljub vsemu pa ima toliko svojevrstnega, da jo imamo lahko za izvirno. Pri tekstilnih ornamentih je viden vpliv Orienta, od koder je prišla tehnika tkanja, ker je okras vezan na tkanje, pa je pretežno geometrijski. Drugi motivi so zaradi tega stilizirani in prilagojeni tehniki izdelave. Za belokranjsko ornamentiko je značilen kvadrat, ki stoji diagonalno pravokotno na vogalu in ima na desni in levi stranici vstavljenega še pol kvadrata z dol in gor obrnjenimi kljukami. Motivu Srbi rečejo »živijeto«, ker je podoben cirilski veliki črki ž. Značilen je za orientalski svet, med najstarejšimi belokranjskimi vzorci pa je tudi svastika oziroma sončno kolo.

Vzorec na predpasniku, »pregači«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.
Vzorec na predpasniku, »pregači«, Bojanci, konec 19. stoletja, hrani Belokranjski muzej Metlika.

Sklep

Dokončno slovo tradicionalne noše je tako pri pravoslavnem prebivalstvu belokranjskih vasi kot pri Žumberčanih prinesel pojav industrijskega blaga in njegova vse večja dostopnost. Moška noša je začela prva izginjati, nadomeščala jo je temna obleka iz industrijskega blaga, sodobnega kroja, ki je največkrat posnemal meščansko nošo. Ženska noša se je novemu umikala počasneje, posamezne ženske pa so se izročilno oblačile še v sredini 20. stoletja. H koncu tradicionalne noše so prispevale tudi vse pogostejše migracije prebivalstva in s tem seznanitev s sodobnimi oblačilnimi smernicami. Zanemarljiv ni niti vpliv tako imenovanih Amerikancev, prebivalcev, ki so za zaslužkom odšli v Ameriko in od tam prinesli drugačne oblačilne navade. Res je tudi, da so si ljudje že prej želeli konfekcijskega blaga, a zanj niso imeli denarja. Z denarjem, ki je prispel iz Amerike, so kupovali nove obleke, bela oblačila pa so vse bolj izginjala.

Za konec še misel iz članka Marije Makarovič: »Velike spremembe, ki so se zvrstile po drugi svetovni vojni, nekako v obdobju petdesetih let, je ocenil starejši domačin s slikovito primerjavo: ›Jeli bi doša moj stari dobri deda još jedanput u Bojance, ništa ne bi razumio. Tolike su promjene nastale: ili bi odmah umro od velikoga straha i čudženja ili bi nesretnik poludio‹.«

Viri:
Balkovec, Marjetka. 1986. O zadrugi v Beli krajini. Etnološka tribina 9: 103 - 109.
Bjeladinović Jergić, Jasna, 2004. Srpska tradicionalna odeća. V Narodna kultura Srba u XIX i XX veku: vodič kroz stalnu postavku. Ur. Jasna Bjeladinovć Jergić, Beograd: Etnografski muzej u Beogradu, 23 - 95.
Brancelj Bednaršek, Andreja, Leon Gregorčič, Anita Matkovič, Alenka Misja Zgaga. 2008. 1408 – Prišli so Turki, za njimi Uskoki. Metlika: Belokranjski muzej.
Dražumerič, Marinka. 1988. Srbi v Beli krajini. Zgodovinske vzporednice slovenske in hrvaške etnologije, ur. Ingrid Slavec Gradišnik in Tatjana Dolžan Eržen, 302 - 318. Posvetovanje slovenskih in hrvaških etnologov. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo.
Dražumerič, Marinka in Marko Terseglav. 1987. Prispevek k preučevanju Srbov v Beli krajini. Traditiones 16: 205 - 245.
Makarovič, Marija. 2007. Predgrad in Predgrajci. Kočevje: Pokrajinski muzej Kočevje.
Makarovič, Marija. 2009. Bojanci v luči franciscejskega katastra (1824 - 1833). Rast XX, št. 2 (122): 180 - 193.
Makarovič, Marija in Jana Dolenc. 1993. Slovenska ljudska noša v besedi in podobi: Poljanska dolina ob Kolpi. Zv. 6. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije.
Račič, Božo. 1951. Domače tkalstvo v Beli krajini. Slovenski etnograf III-IV: 142 - 158.
Šašelj, Ivan. Bisernice iz belokranjskega narodnega zaklada II. Ljubljana: Katoliško tisk. Društvo.
Žagar, Janja. 1993. Pasovi in sklepanci: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.
Žagar, Janja. 2004. Pokrivala: zbirka Slovenskega etnografskega muzeja. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.